Obisk Portugalske kot navdih za skupne zgodbe

Lokalne akcijske skupine Slovenije (med njimi tudi TOTI LAS in LAS Lastovica) smo se v organizaciji Društva za razvoj slovenskega podeželja v začetku oktobra udeležile strokovne ekskurzije na Portugalsko, kjer smo se srečali z njihovimi LAS-i ter ob ogledu dobrih praks ter pogovorih odprli možnosti za morebitno sodelovanje v prihodnosti.

Na Portugalskem se okoli 10 % prebivalstva ukvarja s kmetijstvom, skoraj četrtina pa jih živi na podeželju. Suha prst in toplo podnebje v južnem delu države zagotavljata dobre razmere za gojitev oljk in sadnega drevja. V rečnih dolinah z zmernim podnebjem pa  je zelo razširjeno vinogradništvo. Najbolj tradicionalna izvozna kmetijska pridelka sta pluto in portovec, poimenovan po drugem največjem mestu, Portu.

In prav v Portu, drugem največjem mestu, smo pričeli našo popotovanje po tej najzahodnejši državi celinske Evrope. Najprej nas je navdušila palača Bolsa (Palácio da Bolsa; http://www.palaciodabolsa.com/), ki preseneti s svojo notranjostjo. Je neoklasičen spomenik, zgrajen v letih 1842 do 1910, postavljen pa je bil za trgovce, ki so trgovali z denarjem. Zgradba vsebuje dve dvorani: Dvorana narodov (Pátio das Nações) ter Arabska Dvorana (Salão Árabe).

Porto se ponaša tudi s starim mestnim jedrom ob reki Douro, labirintom v hrib nametanih visokih, tesno nagnetenih hiš s strehami iz rdečih strešnikov. Prav zgodovinsko središče Porta je UNESCO leta 1996 razglasil za svetovno dediščino. V preteklosti so po reki Douro z lesenimi čolni prevažali sode vina Portovca, po katerem je Porto tudi znan. Na drugem bregu reke Douro, kjer je mestece Vila Nova de Gaia, je kakšnih 50 vinskih kleti, kjer je možno poskušati različne vrste vina Portovca (http://www.cavesvinhodoporto.com/).

Drugi dan je bil namenjen medsebojni predstavitvi tako portugalskih kot slovenskih LAS. Začel se je s konferenco na sedežu portugalskega LAS ATAHCA, kjer sta se predstavila omenjeni LAS in LAS ADRIMAG. Gostitelji so predstavili njihove več kot dve desetletji dolge izkušnje z izvajanjem programa LEADER. Ob tem je bilo mogoče uvideti, da so dobri rezultati plod dolgoletnega, kontinuiranega in predanega dela. Slovenske izkušnje je predstavil g. Goran Šošter, podpredsednik Mreže za podeželje. V nadaljevanju je bila priložnost za mreženje in iskanje možnosti za morebitno sodelovanje in oblikovanje skupnih zgodb.

Na Portugalskem so že od samega začetka, leta 1991 vključeni v izvajanje programa LEADER. V tem času so izvedli kar 608 projektov in skozi njih zagotovili 374 zaposlitev. Zato je bilo nadaljevanje strokovne ekskurzije namenjeno prav temu, ogledu njihovih dobrih praks. Na območju LAS ATAHCA (http://www.atahca.pt/) smo si ogledali: vinski turizem Casa Lata (http://www.casalata.com/) čokoladnica »Chocolate com Pimenta« (http://www.chocolatecompimenta.pt/) pivnica »Cerveja Letra« (http://www.cervejaletra.pt/), na območju LAS ADRIMAG (http://www.adrimag.com.pt/) pa vas Trebilhadouro (http://www.aldeiasportugal.pt/sobre/88/#.Wd4GBbVvHAV), interpretacijski center »Casa das Pedras Perideiras« (http://aroucageopark.pt/en/explore/what-visit/museums-and-interpretive-units/casa-daspedras-parideiras-interpretative-center/) in se na koncu sprehodili po brvi čez most »Passadicos do Paiva« (http://www.passadicosdopaiva.pt/en).

Zadnji, četrti dan, je bil namenjen konferenci slovenskih LAS, kjer smo iskali rešitve za odprta vprašanje in težave pri upravljanju z LAS-i.

V vseh dneh bivanja na Portugalskem nas je spremljala izvrstna kulinarika in glasba. Gostitelji so nam pripravili tudi bogat kulturni program. Uživali smo lahko ob poslušanju fada (UNESCO ga je leta 2011 uvrstil na listo svetovne nematerialne kulturne dediščine), ter folklori, ko smo se zavrteli tudi sami.

Portugalska, ki je eden izmed najmanj raziskanih kotičkov zahodne Evrope, je ponudila razloge, da se bomo tja zagotovo še vračali.  Ob ogledu mozaika utrinkov pa upamo, da bomo tudi vas prepričali, da jo je vredno obiskati ter odkriti lepoto dežele in njenih ljudi.

Kot zanimivost pa preberite, zakaj je živopisana figura petelina postala simbol Portugalske turistične zveze.

Romar se je odpravil na dolgo pot čez Portugalsko in Španijo v Santiago de Compostela. Dolgo je hodil in noge so ga že hudo bolele. Mimo njega je pripeljal voz, na katerem je sedel krošnjar. Romar ga je pozdravil.
»Kje sva, prijatelj?« je vprašal.
»V bližini Barceloša, » je odgovoril krožnjar.
Čeprav je romar že dolgo hodil, je bil še vedno na Portugalskem. Odločil se je, da prespi pod drevesom. Zavil se je v popotni plašč in kmalu zaspal.
»Vstani!«
Nekdo ga je močno stresal – bil je birič v uniformi, poleg sebe pa je imel še dva tovariša.
Romar je sedel.
»Ukazano nam je, da preiščemo vašo culo, gospod.«
Romar jim je prepustil culo, ne da bi pisnil. V njej ni bilo ničesar razen dveh koščkov kremena, s katerima je kresal ogenj.
»Romar sem, namenjen v Compostelo.«
Birič, ki je preiskal njegovo culo, si je prtljago kar zadal čez ramo. »Z nami morate, gospod. Ne poskušajte pobegniti, sicer bomo primorani uporabiti silo.«
Silo? Kdo pa mislijo, da je-nevaren zločinec na begu? Saj ni naredil nič narobe.
Ko je naslednjega dne stal pred množico na sodišču, je hitro ugotovil, kaj bi radi. Nekdo je iz dvorca ukradel srebrn križ. Biriči so iskali hudodelca in naleteli nanj. Če je bil nedolžen – zakaj se je potem skrival pod drevesom?
»Nisem se skrival,« je nasprotoval romar. »Samo počival sem.«  

Toda ni se splačalo ugovarjati. Biriči so hoteli zločin nekomu obesiti, in kot tujec je bil naravnost primeren za grešnega kozla, saj ni imel nikogar, ki bi ga branil.
Sodnik je vstal, da bi izrekel kazen. »Tatvina je hud zločin. Obsoditi te moram na kar najstrožjo kazen. Odpeljan boš na glavni trg in tam obešen. Zdaj pa se vsi poberite s sodišča.
Mudi se mi domov na kosilo, sicer se mi bo pečeni petelin ohladil.«
Neumnega sodnika je bolj skrbel njegov želodec kot pravica. Kaj ne vidi, da pravi hudodelec ostaja nekaznovan, namesto njega pa bo šla na vislice nedolžna žrtev?  

»Gospod sodnik!« je romar preglasil trušč množice. »Nimam alibija ali priče, ki bi dokazala, da nisem storil zločina, katerega ste me obdolžili. A če sem nedolžen, naj petelin, ki ga nameravate pojesti, dvigne glavo in zakikirika.«
Množica je bušnila v smeh. Si predstavljate pečenega petelina, ki kikirika? Romarju se je očitno zmešalo.
Ljudje so s sodišča pohiteli na glavni trg, kjer so stale vislice. Rabelj je dal romarju zanko okoli vratu. Duhovnik je izrekel poslednji blagoslov. »Naj se Bog usmili tvoje duše …«

»Stojte! Človek je nedolžen!«
Sodnik se je sklanjal skozi okno jedilnice na drugem koncu trga.
»Petelin na mojem pladnju je odprl kljun in trikrat zakikirikal.«  Romarja so izpustili in mu v zameno za vse hudo, kar je prestal, podarili vrečo zlata. Od takrat imajo ljudje na Portugalskem pisanega petelina v spomin na romarjevo veliko vero v pravično razsodbo in lastno poštenost.

Povzeto po »Pečeno pišče« Pravljica iz Portugalske

Zapisala: Klavdija Gornik

Za barvitejšo predstavo, pa še nekaj slikovnega materiala:

Foto: Doris Pavuna Stanko in Janja Viher